Z do 140 cm višine in 100 cm telesne dolžine (kljun-rep) je bela štorklja ena največjih ptic v srednji Evropi. Dolge noge so učinkovite pri brodenju v plitvinah in hoji po travnikih: prilagojena je tako mokriščem kakor suhim okoljem. Razpon peruti do prek 2 m omogoča, da štorklja prejadra velikanske razdalje brez aktivnega leta. Z dolgim, bleščeče rdečim kljunom pograbi plen kakor s pinceto.

Župečja vas 2018 © Davorin Tome

Mlade štorklje se pričnejo seliti pred svojimi starši in pot v Afriko najdejo samostojno. To jim omogoča t.i. »notranji kompas«. Stare štorklje se selijo vsako leto, mlade pa se vrnejo v gnezditvena območja po dveh do štirih letih, ko spolno dozorijo.

Bele štorklje so jadralke. Spretno izkoriščajo termični vzgornik v najtoplejšem delu dneva. Termika jih ponese s pasivnim letom v nebo, ne da bi se utrudile z mahanjem peruti. Potem jadrajo in drsijo do novega termičnega območja. Za ptico, ki tehta 3 kilograme, je to iz vidika porabe energije najboljši način leta. Nad velikimi vodnimi površinami se termični vzgornik ne oblikuje. Bele štorklje jih morajo aktivno preleti in se jih, kolikor se le da, izogibati. Aktivni let terja veliko energije, ki je posebej v času selitve ni pametno razdajati.

Ljubljansko barje 2018 © Davorin Tome

Pot štorkelj v topla afriška prezimovališča sodi med večje nevarnosti. Ogrožajo jih zračni vodi, strelno orožje, izsuševanje mokrišč, kmetijske monokulture, masovna uporaba prepovedanih pesticidov. Primer: strme izvedbe konstrukcij vodnih stolpov ali celo zadrževalnikov v Sahari so past, na kateri štorklji zdrsne in se iz vode ne more več rešiti! Samo vsaki četrti mladi štorklji se posreči vrniti v srednjo Evropo.

Ptice obrabljena peresa odvržejo in jih nadomestijo z novimi. Pravimo, da se golijo. To morajo opraviti tudi štorklje. Z obnovo letalnih peres peruti si zagotovijo sposobnost letenja. Med selitvijo in prezimovanjem štorklje pretežno jadrajo in letalnih peres ne golijo. Šele ko se vrnejo na gnezdišče in jadralno tehniko nadomestijo s kratkimi aktivnimi leti v okolici gnezda, lahko pričnejo goliti letalna peresa. Za popolno menjavo do 0,5 m dolgih letalnih peres peruti potrebujejo kar dve leti. Ker novo pero izraste šele po dveh mesecih in pol, lahko vrzel v razprti peruti štorkelj uporabimo za razlikovanje partnerjev na gnezdu in oceno starosti. Starost lahko določamo tudi po obarvanosti letalnih peres. Izpadla letalna peresa puščajo štorklje kar pod gnezdom ali v bližini na mestu, kjer počivajo. Če peresa zbiramo in razvrščamo, lahko sledimo poteku golitve - napeti zgodbi, o kateri ne vemo v naši domovini domala nič.