Evropski strokovnjak za štorklje Kai-Michael Thomsen na to vprašanje vedno odgovori z vprašanjem: „Zakaj mi je ime Kai-Michael Thomsen?" Etimološko pa moramo seveda iskati drugi odgovor: beseda štorklja (nem. Storch), nekoč tudi storc, storke, storah, sturka ali storkr, se v germanskem prostoru naslanja na besede starr (otrplost), sterke (trdost) ipd. Ptica je bila torej poznana po svoji trdi, štorkljajoči hoji. V Sloveniji še danes pogovorno in pogosto rečemo, da nekdo štorklja, odštorklja ali prištorklja. Drugi koren ja lahko metafora besede stock, ki je bila v srednjem veku sinonim za moški spolni ud. Sem seveda sodi pripovedka o štorklji kot prinašalki otrok, ki je razširjena tako v germanskem in še bolj v slovenskem govornem območju! Če obrnemo ost in pogledamo besede za štorkljo v Sloveniji, kot so štrk, štrka, štrkla, štorhla (knjižni ekspresionizmi kot žabogolt izvzeti!) smo bolj ali manj vnovič pri trdi, na videz togi hoji. A hkrati tudi presenetljivi kulturni povezanosti v srednjeevropskem prostoru.

NOV.A

Na splošno štorklje rade oblikujejo gnezda na vzvišenih mestih. Razen zaščite mladičev pred plenilci, kot so kune oz. dihur, sta tu še dva druga vzroka:

1. štorklje gnezdijo na krajih, kjer imajo pregled nad prehranjevalnimi območji, in
2. slogu letenja štorkelj ustrezajo visoka poletišča; v manj naseljenih območjih štorklje gnezdijo na višjih naravnih štrlinah, kot so monoliti, skale in rogovile dreves.

Na tleh štorklje gnezdijo izjemno redko. V zadnjih 70 letih je bilo evidentiranih le 6 talnih gnezdilk/gnezd.

Pelagonija, Makedonija © Borut Stumberger

Ne! Natančneje, niso zveste druga drugi. Resnično zveste so le svojemu gnezdu.

Tako vsako pomlad poskušajo zasesti gnezdo iz prejšnjega leta. Če se na njem po naključju najdeta partnerja iz prejšnjega leta, se seveda lahko parita. Pogosto pa eden od partnerjev najde drugega partnerja.

Pač pa so si štorklje zveste v času tekoče gnezditvene sezone. Pravimo, da je njihova zveza sezonska, oziroma, da so zaradi pripadnosti gnezdu zveste gnezdu oz. gnezdišču.

NOV.A

Ne! V Sloveniji se štorklje v velikem obsegu prehranjujejo npr. tudi z mišmi in voluharicami. Štorklje so prehranski oportunisti. To pomeni, da ne plenijo zgolj določenega plena, temveč se prehranjujejo s široko paleto največkrat lahko dosegljivega in številčnega plena. V prehrano štorkelj sodijo dvoživke, plazilci, ribe, mali sesalci, kot so miši ali krt, in včasih celo mladiči ptic, npr. na tleh gnezdečih prib. Če je našteto na voljo v dovolj veliki količini, lovi štorklja najlaže dostopen plen. Če lahko izbira med plitkim ribnikom z ribami in dvoživkami in travnikom z malimi sesalci, bo zanesljivo poskusila svojo srečo najti v ribniku.

Odrasla štorklja dnevno zaužije okoli 500-700 g hrane živalskega izvora. To je okoli 16 miši ali 500 deževnikov. Mladiči štorkelj v gnezdu ob vrhuncu lakomnosti dnevno zaužijejo do 1600 g hrane. Par štorkelj z dvema mladičema dnevno konzumira do 4,5 kg hrane. To je okoli 4500 deževnikov oziroma 150 miši.

NOV.A

Ne ostanejo zato, ker je tam konkurenca za prehranjevanje večja kot npr. v Evropi. Vrh tega je območje prezimovanja štorkelj tudi manjše kot njen gnezditveni areal. Hkrati pa je v prezimovalnih območjih belih štorkelj še vrsta drugih štorkelj, npr. sedlarica, s katerimi morajo tekmovati za prehranske vire.

© Michael-Otto-Institut Bergenhusen NABU

Včasih se nekatere štorklje poškodujejo ali pa štorkljini mladiči padejo iz gnezda in tako pristanejo v oskrbi človeka. Ko te štorklje enkrat preživijo zimo v Sloveniji oz. Evropi, njihov selitveni nagon ugasne. Takšne štorklje se več ne selijo s svojimi vrstniki na jug.

Iz srednje Evrope so poznani primeri, da se tudi zdrave štorklje ne selijo. Vzroki za to so v veliki meri neznani.

NOV.A

V prezimovalnih območjih se štorklje prehranjujejo podobno kot na svojih gnezdiščih. Njihov raznoliki jedilnik sestavljajo žuželke in njihove ličinke, ribe, dvoživke in miši.